Razmislek o znanju, odgovornosti in času, v katerem študiramo
Prof. dr. sci. Almir Badnjević (1986) je redni profesor na univerzi Burch v Sarajevu ter izredni profesor na Univerzi Warwick (Združeno kraljestvo). Je redni član Akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine ter se po podatkih Univerze Stanford uvršča med 2 % najbolj citiranih znanstvenikov na svetu.
O sodobnem odnosu do znanja je zapisal misli, ki so posebej dragocene tudi za študente in akademsko skupnost:
" Nekoč so ljudje do znanja pristopali s spoštovanjem, skoraj s svetostjo. Govorili so tiho in poslušali pozorno.
Znanje je bilo dar, učen človek pa svetilnik v megli nevednosti. Njegovim besedam se ni sledilo zaradi števila všečkov, temveč zaradi teže resnice, ki jo je nosil.
Danes nikogar več ne zanima, kaj znaš, temveč kako prepričljivo govoriš, kako samozavestno zveniš, kolikokrat si bil opažen – ne pa kolikokrat si imel prav.
Nevednost je izgubila sram. Vstala je, oblekla obleko, vzela mikrofon in se razglasila za glas ljudstva.
V času, ko so mnenja nadomestila znanje in ko je hrup utišal razum, težava ni več v tem, da ljudje ne vedo. Težava je v tem, da ne želijo vedeti. Lažje je plavati v plitvi vodi. Tam ni globine, ki bi zahtevala pogum, ni tišine, ki bi zahtevala razmislek, in ni ogledala, ki bi zahtevalo resnico.
Zato pametni molčijo, da se jim ni treba prevajati v jezik, ki je sam po sebi žalitev razuma. Danes se ne išče jasnosti, temveč poenostavljanje do točke absurda.
Če si preglobok, »nisi dostopen«.
Če govoriš resnico, »nisi prilagodljiv«.
Če nekaj znaš, »si aroganten«.
Ni več pomembno, kdo ve, temveč komu se verjame. In verjame se tistemu, ki ne vznemirja, ki ne zahteva napora, ki ne postavlja vprašanj – tistemu, ki je »neobremenjen z znanjem«.
Nekoč so pametni učili nevedne. Danes nevedni učijo pametne, kako naj molčijo. Ne zato, ker bi imeli argumente, temveč zato, ker imajo večino.
Toda večina ne pomeni resnice. Hrup ne pomeni pomena. In prisotnost ne pomeni vrednosti.
Morda zato živimo v najnevarnejšem času – času, ko se neumnost ne želi več skrivati, temveč zahteva spoštovanje."
Naj bo ta razmislek spodbuda tudi nam:
na visokošolskem prostoru znanje ni mnenje, temveč odgovornost. Študij ni zbiranje všečkov, temveč iskanje resnice, razumevanja in strokovne odličnosti. Kritično mišljenje, argumentirana razprava in intelektualna poštenost ostajajo temelj akademske skupnosti.
Znanje namreč ni glasno. Je pa trajno.